Vikend na Škrabčevi domačiji

Ni bilo časa za zajtrk. Odkar imava Elizo, je najpomembneje, da zajtrkuje ona. Midva bova že potrpela. Čeprav sem prejšnji večer ponočevala, si zadava, da bomo v soboto do 11h dopoldne že v Hrovači. Brez zajtrka nam bo tudi uspelo. Dan je čudovit, sonce je na vsakem koraku. Vozimo se skozi temno zelene gozdove in zamišljam si, kako bi bilo, če bi se tu vozila prvič. O čem bi razmišljala? Spomnim se na staro grofico Anito Scheel von Plessen, ki sem jo spoznala na Danskem. Ko sem jo pred leti ob vrhuncu poletne vročine v starem cliu brez klime pobrala na Brniku, da jo peljem na obalo, mi je prav ob takšni vožnji skozi gozdove rekla: »Nice woods, a lot of bears.« Zagotovo jih je tu res veliko. Pot do Hrovače oz. Ribnice se vleče … in hkrati tudi ne. Morda je le lakota prehuda. V Velikih Laščah Klemnu pokažem pekarno Pri Kuklju. Že zavijamo in kmalu pritečem nazaj do avta z vrečko krofov. Tam imajo res dobre, so kot sladki oblački, ki se sami topijo v ustih. So eni redkih, ki si jih privoščim tudi, ko ni pust. Klemen je razočaran, češ da sem vzela premalo. Obljubim mu dobro kosilo v Hrovači – natanko vem, kam ga bom peljala.

V Hrovači nas pred Boštjanovo hišo počaka Peter. Na roki se mu ponosno kaže tatu škorpijona, ampak Peter ne bi pohodil mravlje. Je najboljši gospodar Škrabčeve domačije: skrben, gostoljuben in pozoren. S sovaščani ima dobre odnose, saj je izjemno topla, prijazna in srčna oseba in predvsem, kot bi rekel Klemen, je človek na mestu. Aja, menda si ga vse gospe v Hrovači želijo za zeta, ker je tako priden in delaven. Stanuje čisto blizu in je na domačiji res kot doma. Tudi meni Škrabčeva domačija ni tuja – ampak prvič sem tu v vlogi turistke. In to mi je zelo všeč.

Neverjetno, koliko prtljage ima slabo leto in pol star deklič. Med nošenjem v hišo se mimo pripelje prijatelj Urban, ki je prišel k svoji mami pokosit travo nekaj hiš stran od nas. Navdušeni smo, da obstajajo še naključna srečanja izven Ljubljane. Zvečer pride na pivo, še prej pa mi do njega. Peter nam je pripravil sobo zgoraj desno – sobo Senik. Od vseh čudovitih sob je ta nekaj res posebnega. Po prenovi je bila narejena kot podaljšek hiše nad današnjo kuhinjo, kjer je bila nekoč štala. Kot velevajo zahteve sodobnega bivanja, je soba prostorna in svetla, ima še predsobo s pisarno in dodatno posteljo. Na stropu visijo rešeta – ponos ribniške suhe robe. Ko se v sobi stemni in se prižgejo luči, tla zatrepetajo pod odsevi teh rešet. Prečudovito. Na koncu sobe stojita dva stola Rex kot subtilni pomežik Niku Kralju. Pripada ji prijetna kopalnica z velikim tušem, v kateri Eliza rada preizkuša svoje vokalne sposobnosti. Hitro se odločiva – predsoba bo za Elizo, da imava lahko midva mir. Seveda pa ji je v »najini« sobi najbolj všeč velik fotelj bean bag, po katerem se neumorno meče. Rada gleda tudi skozi balkonska vrata in ustka se ji razširijo v neverjeten »vau« vsakič, ko od zunaj zasliši krik petelina. Klemen se odloči narediti par posnetkov sobe, jaz pa že čakam pri vratih. Moramo še do Urbana pa v trgovino in seveda na kosilo.

Spar je čisto blizu in zlahka nakupimo vse, kar potrebujemo. Mleko za Elizo in pivo za Urbana. Pa še nekaj za pod zob, seveda. Na poti nazaj do hiše peljem Klemna in Elizo k Lobanj'ci po domače oz. v gostilno Pri Andoljšku. Domačini so gostilno poimenovali Lobanj'ca zato, ker stoji tik ob pokopališču. V Hrovači očitno ni tabujev in zdi se mi, da je v vaseh drugače kot v velikih mestih, saj točno veš, kje boš na koncu pristal. In če je gostilna dobra, boš šel tja – tako na sedmino kot na poroko. Peter je nedavno svoje goste povabil tja za svoj 50. rojstni dan. Gospa Vera nam pravi, da je sama za vse – pravi, da so na ta dan šli ta mladi v Ljubljano. Kljub temu nam brez težav skuha pravo sobotno kosilo. Vera izvrstno kuha, in čeprav je v celi gostilni čisto sama, se to ne pozna pri čakanju. Na ta dan ima dva menija – meso s krompirjem ali pico. Oba izbereva prvega in kmalu na krožniku z veseljem in nostalgijo opazim na roko olupljen krompir, narezan na tanke in debelejše kose. Že dolgo nisva jedla take domače hrane. Take, da sva hitro pozabila, da je bil za zajtrk samo krof. Sedimo zunaj na terasi, Eliza pa se v krogih sprehaja noter in ven iz hiše. Mimo pride tudi Peter, zmenimo se, da nam bo razkazal domačijo, ko končamo. Ponosna, da sem družino peljala na izlet, se odločim sama poravnati račun za kosilo, ki je bilo tako ugodno, da se še zdaj pogovarjava o tem. Spomni me na čase pred evrom, ko so bili še tolarji. Priznam pa, da je na koncu račun z gotovino vseeno poravnal Klemen, jaz imam pri sebi vedno le kartico, česar pa gospa Vera – pravzaprav v duhu nostalgije – ne more sprejeti.

Sramežljivo se mi opraviči, češ da smo na vasi. Med iskanjem drobiža ji pravim, da sem tudi jaz iz manjšega mesta, in opazim, da ima Klemen v denarnici premalo. Izza šanka se oglasi mlad fant, ki mi posodi dvajset centov. Kako prijazni so tu ljudje, pomislim. No, saj me na koncu koncev ne preseneča, saj ta mladi fant ni nihče drug kot Petrov sin Gašper.

 Peter nas pred ogledom pelje še do soseda, ki ima kokoške, zajčke in kravice. Gostoljubni vaščani Hrovače nas brez obotavljanja povabijo na svoje vrtove, med svoje živali in v očeh jim žari ponos. Majhne vasi resnično premorejo velika srca. Eliza je navdušena oz. onemela. Toliko živali!

Ogled nas vodi v Kersničevo kovačnico, kjer je prijetno hladno kljub zunanji vročini. Petrovim pripovedovanjem dodam, da so tu kdaj tudi razstave – predvsem pa je to zdaj sprejemnica za goste v Boštjanovi hiši. Nato si ogledamo domačijo, kjer se še danes vonja črno kuhinjo. Tamkajšnja krušna peč je zakurjena vsak dan, saj v njej naš chef Nik še vedno pripravlja okusne jedi. Klemen je pozitivno presenečen nad dobrim dokumentiranjem prenove domačije, mene pa navdušuje Peter, ki ve toliko povedati o vsem. Zna biti tudi zelo nežen z Elizo, ko ji postane dolgčas in začne stokati, ji da svoj šop ključev in jo prime za roko, češ da bo zdaj ona odklepala vrata.

Celoten kompleks Škrabčeve domačije je res čudovit. Ogled končamo v skednju, v katerem se oba s Klemnom rada udeležujeva mesečnih večernih dogodkov. Peter se poslovi, mi pa se uležemo na čudovito, pravkar pokošeno travo ob kozolcu. Peter jo kosi prav vsak dan, zato je mehka in nam služi kot udobna preproga. Eliza raziskuje moj popek in mi piha v trebuh, midva pa sva enostavno srečna, da smo skupaj in se imamo lepo.

Odpravimo se na sprehod v Ribnico, do gradu, kjer divja poroka. Na pijači ob Bistrici v senci zabijemo dobro uro in pol. Ker pač lahko. Ribnica je veliko mesto v malem. Ima staro jedro in lepo urejen grad, mimo katerega teče potok. Torej ima vse, kar imajo tudi velika mesta. Namen je bil tudi obisk Rokodelskega centra, ki si ga je v Ribnici nujno treba ogledati. Ampak ga ob posedanju in martinčkanju na soncu zamudimo …

Ob večernem tuširanju malčice na vrata potrka Nik. Nik je vsestranski fant, ki na domačiji deluje kot kuhar in IT-jevec. Njegove čudovite jedi so vselej lokalno obarvane in na krožnik prinašajo zmes sodobnosti in tradicije. Niso pa le okusne, saj vedno poskrbi tudi za skrbno aranžiranje, ki vsebuje elemente tradicionalne ribniške suhe robe. Kupuje predvsem pri prijateljih in znancih, ki jim zaupa. V Ribnici pozna veliko ljudi in občutek imam, da ga imajo zelo radi. Ko na družabnih omrežjih objavimo kaj v zvezi z njim, sledi poplava všečkov. Iskreno – tudi dobro je videti. Nik zelo dobro skriva svoja leta in ob prvem srečanju z njim nikakor nisem verjela, da je oče treh otrok. S starejšim sinom sta nas tokrat prišla pozdravit. Pove mi, da v kuhanje vključuje tudi svoje otroke. Pomagajo pri pranju in lupljenju zelenjave in podobno. To jim daje priložnost za skupno druženje, ko imata oba z ženo Matejo veliko dela s pripravljanjem pogostitev. V kuhinji popijemo pivo, pridruži se nam tudi Urban. Večer je čudovit, zato se premaknemo na teraso, kjer večerna svetloba boža sveže pokošen travnik, po katerem smo se valjali popoldne. Iz kuhinje se sliši nežen zvok zimzelene glasbe. Počasi se vsi poslovijo, Eliza že spi, midva pa se tudi veseliva počitka.

Čez noč pustiva balkonska vrata odprta in ob 4h zjutraj me zbudi sosedov petelin. Ponoči mi njegovi kriki niso tako simpatični. No, saj naju je Peter opozoril na to zgodnje bujenje. Mar bi zaprla vrata … ampak me misel tega logičnega koraka ponoči ne najde. Zjutraj se zbudim naspana, Klemen pa z vročino. Tudi to se dogaja. Na žalost torej odpade naš podvig na Sveto Ano – ampak nam da toliko več razlogov za vrnitev.

Dopoldne se počasi spakiramo in napotimo na kosilo k Harlekinu v Ribnici. Že na parkirišču je nora gneča, natakarji pa nas obvestijo, da imajo čisto vse mize zasedene. To pomeni le eno – na poti nazaj v Ljubljano se bomo (spet) ustavili Pri Kuklju.

 Hrana tam je naravnost čudovita – še posebej njihovi gluhi štruklji. Gluhi štruklji so podobno kot njihovi krofi nekaj, kar je absolutno treba poskusiti. Z veseljem si naročim dolenjsko kosilo, ki daje piko na i naši izkušnji te regije. Klemen je sladkosned, štruklji so njegova šibka točka. Ti dolenjski so mu še posebej pri srcu, »še, še« pa ob njihovem okušanju vrešči tudi Eliza. Osebje je zelo prijazno in ustrežljivo, predvsem jim je všeč najina mala raziskovalka. Jih razumem.

Siti, zadovoljni in polni lepih vtisov se odpravimo nazaj domov. V Hrovačo bova definitivno še prišla – tokrat brez Elize in s prijatelji. Sob je dovolj za štiri pare. Nik nam bo skuhal večerjo. Morda za moj rojstni dan …