Ko je dr. Mateja Ratej, zgodovinarka, znanstvena sodelavka Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, v letu 2012 pa tudi sodelavka Evropske prestolnice kulture – Maribor 2012, skupaj sestavila svoje kolumne zadnjih štirih let, se je v naših rokah znašla nenavadna knjiga z naslovom Človek v času. Na junijskem večeru na Škrabčevi domačiji namjeknjigo predstavila v pogovoru z avtorjem spremne besede in legendarnim dopisnikom ter kolumnistom Ervinom Hladnikom Milharčičem, s katerim se seveda ne bosta mogla izogniti tudi komentarju aktualnega dogajanja.

Kolumne so bile napisane s preprosto idejo oživitve pozabljenih zgodb iz naše zgodovine zato, da bi razsvetlile mreže, ki oblikujejo sedanjost. Mreže pa naprej pletejo svoje vezi med preteklostjo in sedanjostjo. Nikjer lepše kot v kolumni, kjer se skupaj znajdejo Anton Bonaventura Jeglič, Mercatorjeve in Tuševe kartice, zakonska zvestoba in katolicizem. Sklep avtorice pa napoveduje prihodnost. To je eden redkih trenutkov žurnalizma, kjer se avtor pri napovedovanju dogodkov, ki se še niso zgodili, ne osmeši. Leta 2009 napove občutja in razmisleke ljudi, ki so šli konec leta 2012 protestirati na ulice in so iz mariborščine naredili jezik svobode. „Ko se pojmi, ki označujejo in sestavljajo vrednostni sistem skupnosti, vsebinsko praznijo in vzporedno polnijo s strastjo po zaslužku, bi morali državljani ne jurišati na točke, zvezdice in pike, temveč uporno striči z ušesi v zavedanju, da se s tem bestialno vulgarizira naš skupnostni prostor.“

Ervin Hladnik Milharčič o zbirki kolumen Človek v času.