Leto na Škrabčevi domačiji smo začeli s knjigo presenečenja in veselja lanskega decembra: Žižkovi vici ter nadaljevali s pogovorom o komičnem v filozofiji, filmu in nasploh.

Z nami so bili založnik Luka Novak, filmski kritik in televizijski voditelj mag. Marcel Štefančič, jr., ter filozof dr. Stojan Pelko, ki se podpisuje tudi pod priredbo in prevodom Žižkovih vicev v slovenski jezik.

**

Žižek interpretira filme, navaja televizijo, raziskuje glasbo in aludira na aktualne čenče.  Čudno bi bilo, če bi v naboru njegovih pristopov, prijemov in metod manjkal vic.  Seveda ne manjka.  In pravzaprav ni bilo dvoma, da se bo kraljevska forma bistroumne komunikacije nekega dne pojavila v naboru pod Žižkovim imenom. Delo je opravil norveški pesnik Audun Mortensen: iz Žižkovega opusa in neobjavljenih zapisov je izluščil vice in domislice, ki so po logiki popularnega poimenovanja zdaj znane kot žižkizmi. Žižek sam o tem, kaj je bistvo vica, ne pušča dosti dvoma: politična nekorektnost, tudi obscenost, sicer stvar nima smisla. Dobili smo knjigo nekorektnih in pogosto zelo vulgarnih domislic, ki bi jih v pretirano moralistični družbi bržkone prepovedali. Že obstoječe slovenske prevode zanjo je poiskal in priredil, nove pa prevedel, Stojan Pelko. Knjigo uvaja predgovor avtorja, dr. Slavoja Žižka, izdala pa jo je založba Totaliteta.

Filozof Slavoj Žižek je eden najvplivnejših svetovnih mislecev, sinonim za provokativno in pronicljivo misel, ki motri in buri stanje svetovnega duha, sam pa se najraje predstavlja kot »heglovski komunist«. Napisal je več kot petdeset knjig, stotine člankov in sodeloval pri številnih filmih. Tudi o njem je bilo napisanih kar nekaj knjig, od stripov do kritičnih študij, in posnetih več filmov.