Tomaž Domicelj in Bernarda Žarn, njegova  gostiteljica in sogovornica v imenu Škrabčeve ustanove, sta večer posvetila slovenščini, ki jo pojemo, govorimo in čutimo vsak dan.

S pesmimi se ob branju srečuje izbran odstotek ljudi. Uglasbeni verzi, po drugi strani, odpirajo lepote (in seveda tudi banalnosti)  jezika milijonom. Zvezdnik z odra gnete jezikovno občutljivost mladih učinkoviteje od šole. S svojim oblikovanjem izraza bogati  besedno kulturo. Zanika predsodke, da so tuji jeziki bolj »kul« od domačega. Ima ves čas živ stik z besedo, na vsakem nastopu preverja, kakšen je odziv nanjo. Slovenščina vsakdanjega trenutka, informativna ali sogovorniku odprta beseda radijskega medija, slovenščina, ki poje čustva, izraža žalost, sporoča ljubezen ali odpira izbruhe navdušenja – ta vsakdanja, a vendarle javna slovenščina je zrcalo živosti našega jezika.

Ko je Tomaž Domicelj kot najstnik zaigral na kitaro in orglice, ga je jezila banalnost slovenskih popevk. Bob Dylan je znal povedati čisto drugače. In je prevedel Dylana, nato še Donovana, Seegerja in druge ter začel zlagati lastna besedila. Ker je slovenščina ravno tako lahko kantavtorska in rokerska. Diplomsko nalogo je posvetil slovenskim besedilom v zabavni glasbi. Na festivalih po vsej Jugoslaviji je nabral vse možne nagrade, sredi osemdesetih je na londonskem BBC-ju je brusil slovensko besedo v radijskem mediju, ob vrnitvi pa odprl lastno produkcijsko hišo. In se zapisal med ikone kot Slovenskega naroda sin.